Sledi Asa

O rojstvu, razgibanem življenju in smrti prve ljubljanske »nesramne« hiše, ki je vse od svojega nastanka ob koncu 19. stoletja burila duhove Ljubljančanov - tako njenih rednih obiskovalcev, kot tistih, ki so tovrstno legalizacije "nečiste" dejavnosti strogo obsojaliPred več kot 120 leti, ko je naše območje spadalo še pod Avstro-Ogrsko monarhijo, so ljubljanske mestne oblasti sprejele odločitev, ki bi verjetno tudi danes, ko živimo v mnogo bolj liberalni družbi, marsikoga zbodla. Nedaleč od centra Ljubljane, na Prulah, so namreč ustanovili javno hišo, ali - kakor so ji tudi rekli - »tolerančno« oz. »nesramno« hišo. Kako in zakaj so se za to odločili? Na kakšen način je potekala tamkajšnja dejavnost? Kakšno je bilo nasploh stanje prostitucije v tistem času? Ter kako so na vse to gledali cerkev, policija ter meščani naše prestolnice? Prvo ljubljansko javno hišo nam bodo v tokratnih Sledeh časa pomagali predstaviti trije

V Sledeh časa se podajamo v drugo polovico devetnajstega stoletja, ko si je porajajoče slovenstvo iskalo prostor pod soncem opotekajoče se monarhije. V Radgonskem kotu, danes pozabljenem delu nekoč celovitega etničnega prostora, je živel posestnik po imenu Mihael Hois. Sledili bomo njegovemu življenju skozi drobne zapise o položaju posestva, tako prihodkih in odhodkih, kot tudi delovni sili, ki jih je desetletja vztrajno pisal v knjigo ali, bolje rečeno, zvezek. Oddajo je pripravil Marko Radmilovič.

Studenice so kraj v občini Poljčane, v dolini reke Dravinje in ob vznožju kraškega pogorja Boč. Trg Studenice se je razvil v srednjem veku, potem ko je tu v 13. stoletju nastal samostanski kompleks. Najprej je bil ustanovljen špital s cerkvijo, namenjen duhovne in telesne pomoči potrebnim, pozneje pa je bila ustanova spremenjena v ženski samostan dominikank. Ta je nato skozi stoletja doživljal vzpone in padce, dokler ga niso v okviru tako imenovanih jožefinskih reform leta 1782 ukinili. Kompleks je po tem zamenjal več lastnikov, leta 1885 pa so ga kupile članice ženskega nunskega reda magdalenk, ki so začele z obnovo poslopij, poškodovanih v velikem požaru, ki je v Studenicah izbruhnil leta 1788. Samostan in posest so nato leta 1941 zasegli Nemci, med vojno pa je bil del kompleksa požgan. Po drugi svetovni vojni je bil samostan nacionaliziran in je kljub temu, da je bil poseljen, počasi propadal, nato so ga po izpeljani denacionalizaciji vrnili redu magdalenk, ki so ga dale v upravljanje mariborski škofiji, o

Pomurski muzej Murska Sobota je osrednji pokrajinski muzej za varovanje premične in nesnovne dediščine. Od leta 1955 je v renesančnem gradu sredi mestnega parka. Po sobanah, ki prinašajo vpogled v življenje na vasi, gradove, versko in etnično pestro Pomurje, v različnih obdobjih pred in med drugo svetovno vojno in po njej, smo se sprehodili ob posebni priložnosti, gostovanju drugega predizbora Festivala Slovenskega šansona v Gledališču Park v Murski Soboti. Med predmeti v Pomurskem muzeju je tudi radijski sprejemnik iz 50. let 20. stoletja, ki so ga sestavili v delavnici Rafimus v Murski Soboti. V pogovoru sodelujejo:  - dr. Branko Kerman, direktor Pomurskega muzeja Murska Sobota - Metka Fujs, muzejska svetnica - Tamara Andrejek, višja kustosinja z umetnostno zgodovinskega oddelka, avtorica razstave Kmečko delo v umetnostni in etnološki podobi 

Pred petnajstimi leti je sodelavec dokumentarno-feljtonskega uredništva Ivan Merljak pripravil oddajo o Rupnikovi liniji. Tedaj se je namreč začelo prvič tudi v javnosti govoriti o obsežnih sistemih fortifikacij, ki jih je kraljevina Jugoslavija postavljala na zahodni, Rapalski meji proti podobnim utrdbam, ki jih je Mussolinijev režim pospešeno gradil in jih grandiozno imenoval Alpski zid. Dolgo časa pa se ni posvečalo pozornosti podobnim fortifikacijam, ki jih imamo tudi na severni meji. Šele zadnja leta se začenja premikati tudi na tem področju in krona teh prizadevanj je obsežna monografija oziroma njen prvi del, ki jo pripravlja mariborski raziskovalec Aleš Zelenko. Oddajo Sledi časa o teh novih dognanjih je pripravil Marko Radmilovič.

Endemit, ki raste samo na gredicah Botaničnega vrta Univerze v LjubljaniFleischmannov rebrinec je popoln endemit, rastlinska vrsta, ki na vsem širnem svetu raste na enem samem, močno omejenem območju – na nekaj gredicah Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani. Prav zato ta dvoletnica iz rodu kobulnic med našimi botaniki velja za pravi pravcati slovenski zaklad. A kako to, da Fleischmannov rebrinec že skoraj dvesto let uspeva samo pod budnim očesom naših strokovnjakov? In kakšno skrb mu morajo posvečati, da dokončno ne izumre? – Odgovore smo iskali v tokratnih Sledeh časa, ko smo pred mikrofonom gostili dva botanika: dr. Jožeta Bavcona in dr. Blanko Ravnjak.   foto: prva objavljena risba Fleischmannovega rebrinca, objavljena leta 1867 v XXI. zvezku dela Icones Florae Germanicae et Helveticae, izrez (Goran Dekleva)

Meje v Železni Kapli, Kortah, Solčavi, Tržiču, Lomu pod Storžičem in na Jezerskem so se ves čas spreminjale, s tem pa tudi zakoni in predpisi o čezmejnem prenašanju blaga. To pa ni odvrnilo ljudi od ilegalnega prehajanja meje, s katerim so si zagotovili dobrine za vsakdanje življenje. Te aktivnosti imenujemo tihotapljenje ali »švercanje«. Vse to so predstavili na dvojezični razstavi z naslovom Tihotapljenje čez Karavanke, ki je ob stoti obletnici koroškega plebiscita nastala v sklopu projekta CarintiJA 2020. V čezmejnem projektu so poleg Slovenskega prosvetnega društva »Zarja« iz Železne Kaple sodelovali še Center Rinka iz Solčave, KUD Jezersko in Tržiški muzej. Po opravljeni etnološki terenski raziskavi je razstavo pripravila Irena Destovnik, diplomirana etnologinja in sociologinja kulture, samostojna ustvarjalka na področju kulture – kustosinja, ki je bila do lanskega februarja skoraj poltretje desetletje stalna zunanja sodelavka Slovenske prosvetne zveze v Celovcu. Več o tihotapljenju čez Karavanke pa v od

Kakšni so bili videti mamuti, vemo prav zaradi najdb njihovih bolj ali manj ohranjenih okostij. V ponovitvi oddaje Sledi časa bomo tako pogledali v daljno preteklost in izvedeli, koliko in kakšne ostanke ene najbolj znanih izumrlih živali smo našli na naših tleh.

Vsi se strinjamo, da je civilizacija z ukrajinsko vojno naredila velik korak nazaj. A večjih dokazov kot generične krutosti vojne za te trditve nimamo. V oddaji Sledi časa nas Marko Radmilovič vodi v čas, ko sta bila, pa čeprav le za nekaj desetletij, človečnost in napredek osnovni vodili tudi v danes opustošenih pokrajinah evropskega vzhoda. Slovenci, ki danes sicer pasivno sodelujemo v velikem vojaškem spopadu, smo pred nekaj več kot stoletjem tja pošiljali može, ki so v tedanji carski Rusiji širili omiko in kulturo. O delovanju slovenskih profesorjev na ruskih gimnazijah v drugi polovici devetnajstega stoletja je izjemno malo znanega, usodo goriškega rojaka Štefana Široka pa razkriva tokratna oddaja Sledi časa.

Kositrarska obrt je bila ena najznačilnejših meščanskih obrti. Danes sta tehnika in način proizvodnje znana le še ožjemu krogu ljudi. Na slovenskih tleh je doživela svoj vrhunec in zaton med 17. in 19. stoletjem, na Celjskem pa s prihodom italijanske družine Stretti. Glede na to, da imajo v Pokrajinskem muzeju Celje kar precej predmetov iz kositra, so leta 2021 odprli občasno razstavo z naslovom Zloščeno do visokega sijaja, kositrno posodje iz muzejskih zbirk. Na njej so skupaj s katalogom prikazali del stanovanjskega inventarja iz 18. in 19. stoletja. Kositrno posodje in druge predmete hranijo tudi v Narodnem muzeju Slovenije in v mnogih drugih slovenskih muzejih. Kositer so imenovali tudi »srebro malega človeka«, saj se je ta s kositrnimi izdelki pravzaprav približal bogatejšim, predvsem plemiškim slojem. Več o kositru v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Zgodovina jazzovske glasbe je pri nas, kljub nespornemu dejstvu, da premoremo kopico izvrstnih glasbenikov, malo znana ali, bolje rečeno, slabo raziskana. zunaj zgodnjih let v tridesetih letih prejšnjega stoletja in pa povojnih jazzovskih zadreg se sodobnejši jazz rad pomete pod preprogo kot projekt posameznih glasbenikov ali festivalov. Malo je zato kriva narava glasbe same, saj se glasbeniki pogosto združujejo v skupine, ki so že v osnovi mišljene kot glasbeni projekti, zato toliko z večjim veseljem pozdravljamo sestave z dolgo in plodno jazzovsko zgodovino. Enega takšnih v oddaji Sledi časa opisuje Marko Radmilovič.

Desetega marca letos je minilo 80 let od manj znanega dogodka, ko so nemški nacisti v sodnih zaporih v Mariboru izbrali 25 talcev za usmrtitev. Med njimi je bil tudi Franc Žvan iz Zgornjih Hoč, ki je deset dni prej dopolnil 20 let. Ko je začutil vso stisko, je Franca nagovoril šest let starejši sojetnik, katoliški duhovnik Izidor Završnik z Gomilskega in ga v naslednjem trenutku zamenjal v vrsti za usmrtitev. Izidorja so ustrelili še isti dan, Franc Žvan je umrl leta 1997. V tokratnih Sledeh časa bomo obudili spomin na nepreklicno in dokončno odločitev mladega duhovnika, da zavestno izbere smrt, ki bi sicer doletela sojetnika.

Da je v politiki ogromno prevarantov, je splošno znano dejstvo, ki ga večkrat še olepšajo sodišča in zapori. Ampak sodobni slovenski politiki ter njihovi sateliti so prevaranti začetniki. Brez prave ideje ali načrta goljufajo na bazični ravni, ko se ponudi priložnost, kar je po navadi takrat, ko javnost gleda stran. Zato godi zgodba o prevarantu, ki je politiko vzel zgolj kot platformo, kot odskočno desko, svoje rabote pa je ponesel daleč preko meja današnje Slovenije. V oddaji Sledi časa Marko Radmilovič pripoveduje zgodbo o nenavadnem mehaniku iz okolice Laškega, ki mu je bilo ime Alojz Novak.

Ob vsesplošnem navdušenju ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki prvič poteka pri nas v Sloveniji, v Planici, se bomo vprašali, zakaj se naša smučarska terminologija tako razlikuje od izrazov, ki jih za smučanje in smučke uporabljajo drugi narodi. Odgovor je jasen: zaradi bloškega smučanja, ki ga bomo spoznali v prihodnjih minutah v oddaji Sledi časa. In čeprav bloško smučanje, sodobno smučanje in smučarski skoki v Planici nimajo veliko skupnih točk, so vseeno povezani … O smučanju, bloškem in sodobnem torej, v oddaji Sledi časa.

V Pokrajinskem muzeju v Celju so ob 650. obletnici drugega povišanja Žovneških/Celjskih v grofe Celjske odprli novo razstavo z naslovom Žovneški postanejo grofje Celjski avtorja mag. Damirja Žeriča. Na razstavi so postavili v ospredje pomembni listini iz 14. stoletja, o prvem in drugem povišanju. Ob tej priložnosti je izšla tudi nova knjiga avtorja razstave z istoimenskim naslovom. Kot poudarjajo v muzeju, je zgodba o svobodnih gospodih Žovneških, pozneje grofih in knezih Celjskih, zgodba o najpomembnejši plemiški rodbini, kar jih je imelo matične posesti in sedež na današnjem slovenskem ozemlju. Več v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič.

Humor in satira sredi terorja V zadnjih letih in mesecih sledimo povečanju tako zanimanja kot tudi produkcije humornih in satiričnih vsebin. Pa ne le v medijih. Cvetijo komiki, gledališke predstave in televizijske serije, ki življenje obravnavajo z manj resne plati. Ali je to reakcija na usodnost in dramatičnost našega trenutka? Teoretiki odgovarjajo z da, hkrati pa si zelo težko razložijo, da humor in satira ne ponikneta niti takrat, ko je umrljivemu človeku najtežje… Oddaja Sledi časa nas vodi v čas pred približno osmimi desetletji, ko je bilo slovenstvo obsojeno na izginotje, a so se kljub temu posamezniki, v najtežjih mogočih okoliščinah, šalili.

Sledi časa s primerom Prešernovega dne razgrinjajo različne vidike razumevanja tega, kako se državni prazniki vzpostavljajo, kako se ohranjajo in kakšno vlogo imajo za vse nas - člane državnih skupnosti.

V Mestnem muzeju v Idriji so leta 2016 pripravili občasno razstavo- Dame in čipke, ki je dala širši vpogled v meščanski sloj prebivalstva; ki ga do tedaj v izrazito delavskem, rudarskem mestu niso raziskovali. Sledilo je terensko delo kustosinj, ki sta dobili podatke od dedičev nekdanjih meščanskih družin, saj nekateri še vedno hranijo pravo bogstvo pisnih podatkov in tudi osebnih predmetov. Poleg tega sta veliko informacij oziroma pisnih virov o idrijskih meščanih pridobili iz fondov idrijske enote Zgodovinskega arhiva Ljubljana. Tako se je občasna razstava spremenila v del stalne razstave, ki jo krasijo predmeti, pisni viri in številne fotografije. Več o idrijskih meščanih v oddaji Sledi časa, njen avtor je Milan Trobič. .

Dr. Ivan Turk je bil dolgoletni profesor računovodstva na ljubljanski ekonomski fakulteti in eden najpomembnejših slovenskih ekonomistov preteklega stoletja, ki pa ni bil ravno pogosto v središču naših pogledov: po eni verjetno strani zaradi svojega zelo strogega, zaprtega in odljudnega značaja, po drugi pa zaradi za marsikoga na videz dolgočasne vede, s katero se je ukvarjal. Življenje tega izjemno nenavadnega znanstvenika, ki se je s povsem neverjetno zagnanostjo, preciznostjo in sistematično lotil vsakega področja - od mladostnega igranja violine in viole, kasnejšega oblikovanja slovenske in jugoslovanske računovodske vede, pa celo do predpisovanja najmanjših podrobnosti v vsakdanjem življenju lastne družine - nam bosta v tokratnih Sledeh časa pomagala predstaviti njegova doktoranda, dolgoletna sodelavca in prijatelja: dr. Slavka Kavčič, ki je z Ivanom Turkom delala na Ekonomski fakulteti, ter direktor Slovenskega inštituta za revizijo dr. Marjan Odar, ki je z njim sodeloval predvsem v okviru svoje institu

Teme iz druge svetovne vojne so v najrazličnejših dokumentarnih medijih priljubljene še danes. Predvsem gre za velikanski, globalen spopad, ki je ob tragediji vsega človeštva prinesel tudi mnoga drobna junaštva ali pa osebne tragedije, ki so se tkale v spomine posameznikov, njihovih družin ali pa celih narodov. Ker pa je bilo dogajanje tako široko razvejeno, so mnogi dogodki vegavemu človeškemu spominu ušli, uradna zgodovinska znanost pa se enostavno z vso materijo, tudi po osmih desetletjih, ni sposobna spopasti. Zato so nekatere zgodbe iz vojnega časa ostale nepovedane in eno izmed njih, kolikor to dopušča radijski medij, razkrijemo v oddaji Sledi časa. Gre za skrivnost Dolge njive oziroma zavezniško pomoč iz zraka.